Ne, ni nujno potrebno, je pa priporočljivo.
Pri teoriji razvijamo ritmični, melodični in harmonski posluh, ki je ravno v obdobju pred in med adolescenco najbolj gnetljiv. Če je to obdobje pri nauku zamujeno ali napol »prespano«, potem se otroku težave kopičijo iz leta v leto, saj se snov vsakič znova samo nadgradi in pripne na že obstoječe izkušnje. Gre za postopno glasbeno opismenjevanje in razvijanje občutka za tonske višine, razmerja med toni in orientacijo v notnem zapisu. Prav tako se pri nauku urijo v zapisovanju ritmičnih, melodičnih in ritmično-melodičnih vsebin.
Ritmični posluh je sposobnost zaznavanja, analiziranja in zapisovanja ritmičnih vzorcev. Gre za bazo glasbe, saj brez ritma tako rekoč glasba ne obstaja.
Melodični posluh pomeni razvijanje občutka znotraj posamezne melodije, kako se učenec orientira v tonskih višinah, ali jih zadane pravilno, ali upošteva razmerja med posameznimi toni, ali pozna intervale. To je nadgradnja za pouk instrumenta, da učenec sliši, kadar zaigra narobe oz. sliši netočno petje ali igranje.
Harmonski posluh se razvija zadnji in skupaj z melodičnim. Gre za občutek znotraj večglasja, kaj slišim, kje se podoben harmonski vzorec ponavlja oz. kako ga lahko sam uporabim.
Poleg vseh teh spretnosti pa pri nauku razvijamo še ustvarjalnost – otroku dopuščamo možnost svobodnega ustvarjanja v obliki vodene dejavnosti. V tem obdobju otroci še potrebujejo navodila, ki pa se z leti vse bolj rahljajo, da lahko učenci preko glasbenega ustvarjanja izrazijo sami sebe.
Pri nauku se pogovarjamo tudi o zgodovini glasbe, iščemo vzporednice s tistim, kar otroci doživljajo pri instrumentu, poslušamo odlomek koncerta za flavto in orkester, se pogovarjamo o zvoku in analiziramo hrup iz ulice. Gre za zelo kompleksno in za otroke precej abstraktno slušno zaznavanje.
Najtežji vendar najbolj koristen je solfeggio, ki v osnovi pomeni pevsko branje notnega zapisa. Tako lahko potem vsak glasbenik ob koncu procesa odpoje notni zapis, ki ga dobi v roke – ritmično in melodično.
