Danaja Koren

Danaja Koren

Nauk o glasbi, Glasbena pripravnica, Predšolska glasbena vzgoja

NAUK O GLASBI, GLASBENA PRIPRAVNICA, PREDŠOLSKA GLASBENA VZGOJA

Danaja Koren je obiskovala Waldorfsko osnovno šolo ter gimnazijo v Ljubljani. Z osmimi leti se je vpisala v glasbeno šolo Moste, smer klavir. Po končanem nižjem šolanju iz klavirja (pri prof. Nataliji Cimperman Rakar), je zaključila tudi nižjo stopnjo iz prečne flavte  (pri prof. Alenki Jančar).  V času osnovnega in srednjega šolanja je obiskovala šolske zbore ter MPZ Ljubljanskih srednješolcev – Veter, pod vodstvom Urše Lah in kasneje Tereze Podlogar. Ob prepevanju v Vetru se je odločila, da bo glasba resnično postala njena življenjska pot. L. 2016 je magistrirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani iz Glasbene pedagogike.

Njena strast  je tudi petje. Je člnica Komornega zbora »Utopia&Reality«, evropskega projekta, ki deluje pod vodstvom Urše Lah in Ragnarja Rasmussena. Kot solistka občasno sodeluje z Moškim pevskim zborom Janko Kersnik iz Lukovice. V zadnjih letih nastopa v različnih mjiziklih (npr. Mamma mia!, Madagaskar) in gostuje po vsej Sloveniji.

Danaja je umetnica z dušo in srcem in njeno življenje je vsekakor posvečeno glasbi.

 

 

______________________________________________________________

Intervju z Danajo

Svoje šolanje si začela na Waldorfski šoli takrat, ko je bilo to vse prej kot običanjo.
Hodila sem v Waldorfsko osnovno šolo, gimnazijo in tudi vrtec, ki pa sem ga obiskovala samo eno leto, hodila sem v malo šolo.

Je bila ta šola takrat v Ljubljani ravno ustanovljena?

Sama nisem čisto prva generacija, ampak tretja ali četrta. Takrat so bili prostori še v Osnovni šoli Danile Kumer, to so bili čisti začetki tega tipa izobraževanja.

Kako so na to gledali znanci, sorodniki? Je bilo tako šolanje izredno nenavadno?

Izjemno. Sama se s tem nisem preveč obremenjevala, ampak vseeno. Obiskovala sem Glasbeno šolo Moste Polje, vsi moji sošolci so bili na javnih osnovnih šolah in vedno, ko smo se pogovarjali, sem opažala razlike, ki so obstajale. Tako dostikrat o tem nisem preveč govorila, saj sem vedela, da bi bil odziv začudenje.

Kdo od tvojih staršev se je pravzaprav odločil, da tebe in brata vpiše na Waldorsko šolo?

Moja mama. S tem jo je seznanila prijateljica, ki je vpisala svojo hčerko v razpisano prvo generacijo. Onidve sta se o tem pogovarjali, moja mama je tudi sama brala dela Rudolfa Steinerja, to je bilo zanjo zakon. Moja mami je tudi sicer malce nenavadna v svojih izbirah in se je požvižgala na to, kaj menijo drugi. Njej se je zdelo to dobro, verjela je, da ta sistem prinese dolgoročne koristi.

Če bi ti danes izbirala šolo za svoje otroke, bi jih vpisala v waldorfsko šolo?

Bi, bi. Je pa res, da je v tej šoli zelo bistveno, kdo je tvoj razrednik, kdo je pedagog, s katerim si potem skupaj osem let. Jaz se s svojo profesorico nisem najbolj ujela in v tak razred svojega otroka ne bi dala. Veliko časa namreč preživiš v šoli, nekatere dneve smo bili v šoli do štirih ali petih. Dobro je vedeti, komu daš svojega otroka.

Kakšno pa je bilo tvoje osnovno glasbeno izobraževanje?

Šest let sem igrala klavir v Glasbeni šoli Moste-Polje, nato pa sem pet let nadaljevala na Glasbeni šoli Center s flavto. Klavir me je učila Natalija Cimperman, na ta leta imam odlične spomine. Nisem sicer rada vadila, a imela sem srečo, ker je bil moj oče glasbenik in je  pogosto vadil z mano. Moja motivacija je nihala in bistvenega pomena je bilo, da je on sedel poleg mene, čeprav se ni mogel naučiti skladb namesto mene. Na klavirskih nastopih sem imela izjemno tremo, veliko manjšo potem s flavto, sedaj ko pojem pa skoraj nimam treme.

Sedaj je glasba tvoj poklic, si pri koncu študija na Akademiji za glasbo. Se prej razmišljala o tem, da bo glasba tvoj poklic?

Ne, nisem razmišljala o tem, tudi starši me niso usmerjali k temu. Želela sem študirati slovenščino, pa ne zato, da bi bila učiteljica. Nikoli v otroštvu si nisem rekla, jaz bom pa učiteljica, to je prišlo kasneje, ko sem se zavedla, da sem v tem res dobra in da to rada počnem. Rada sam brala, rada sem pisala spise, v tem sem uživala, zato sloveščina. Nisem imela resne ideje, kaj bom točno počela.

Kot otrok si veliko brala?

Ja, z mami smo imeli obred, da smo šli vsaj enkrat tedensko v knjižnico. Najprej smo tam pregledali otroške knjige, nato pa smo doma vse to brali. Mama nam je ogromno brala, to je potem ostalo v meni. Še zdaj komaj čakam, da grem v knjižnico po nove knjige.

Tvoj oče pa je glasbenik, igra fagot. Te je on usmerjal h glasbi, ste doma veliko peli?

To se bo slišalo nenavadno, a večinoma smo  otroške pesmice peli z mamo. Z očetove strani pa sem dobila bolj strokovno podporo, z mano je včasih vadil in pregledal domačo nalogo, če nisem razumela snovi. Včasih smo tudi obiskali koncerte, na katerih je oči igral. To je bila njegova služba in smo zato verjetno koncerte pogosteje obiskovali.

Ti poučuješ nauk o glasbi. Kako se spominjaš svojega nauka o glasbi?

Jaz sem imela zelo strogo učiteljico, vsaj tak je bil njen sloves, ampak meni je šlo in nisem imela težav. Nekateri so teorije sovražili, jaz je nisem, ne bi pa rekla, da je bila moja najbljuša stvar.

Sama zase misliš, da si prijazna ali stroga učiteljica?

Mislim, da sem prijazna, ja (smeh). Res pa je včasih meja med prijaznostjo, redom in spoštovanjem do učitelja zelo tanka. Prijaznost ne sme biti popustljivost, otroke je treba pripeljati do določene stopnje znanja, to je gotovo naš cilj.

Kdaj v svojem procesu šolanja si se odločila, da boš učiteljica glasbe?

V času gimnazije sem pela v Mešanem mladinskem pevskem zboru Veter, ki ga je takrat vodila Urša Lah. Ona sedaj zelo uspešno deluje na Norveškem. Urša je zame trdila, da sem izredno muzikalna, vpeljala me je v korepetiranje, pri tem sem ji pomagala. Urša svoje mnenje zelo jasno izrazi in večkrat mi je povedala, da bi se morala ukvarjati z glasbo.Takrat sem začela tudi sama razmišljati o tem, spoznala sem, da to res rada počnem,  da bi me zelo  veselilo, če bi bilo takšno delo tudi v prihodnje del mojega življenja. Vaje so bile enkrat tedensko ob večerih, trajale so do 22. ure in mene je to tudi v srednji šoli, ko je večina mojih vrstnikov večere raje preživljala zunaj ali doma pred televizorjem, zelo veselilo. Vse to me je napeljalo k misli, da bi šla študirati glasbeno pedagogiko.

Zdaj si tik pred koncem študija na Akademiji za glasbo, hkrati pa se izobražuješ tudi v petju, spet na Glasbeni šoli Moste Polje. Se ti zdi pomembno, da se kot učiteljica izobražuješ?

Zdi se mi, da je v pedagoškem poklicu pomembno ostajati v stiku s časom. Kot učitelj se srečuješ vedno z novimi generacijami, zato moraš biti »in«. Hkrati je pomembno, da znaš in obvladaš stvari, ki jih posreduješ drugim. Ampak ni samo to, sama izredno rada pojem. Ko sem začela, sem ugotovila, da se lažje kot s flavto ali klavirjem, izražam z glasom. Na odru sem kot pevka najbolj samozavestna, imam najmanj treme, tako v klasičnih zvrsteh kot tudi z mikrofonom.

V letošnjem letu si sodelovala v muzikalu Mamma mia, ki je bil zelo uspešno postavljen v Križankah, gostujete pa tudi po drugih krajih in dvoranah po Sloveniji.

Na avdiciji je bil glavni poudarek na plesu, ne toliko na petju. Sama prej nikoli nisem plesala, na avdiciji pa smo se učili koreografije in delali špage. Dala sem res vse od sebe, čeprav nisem imela nobenega plesnega znanja in koreografinja Mojca Horvat  je menila, da iz mene pa še nekaj bo. Očitno je bilo glavno merilo energija, ki jo daš občinstvu, ne pa toliko poznavanje tehničnih prvin jazz baleta.

Po opravljeni avdiciji si se torej spopadla z treningi plesa?

Ja, plesno sem se morala v celoti usposobiti. Ti treningi so bili zame precej naporni, tudi takrat, ko smo že osvojili koreografije, potem pa smo k temu dodali še petje. Mislila sem, da petje zame ne bo problem, pa se je izkazalo, da je kombinacija plesa in petja trd oreh. Pridobila sem tudi izjemno fizično kondicijo in večjo gibljivost.

Kakšni so občutki na odru, ko nastopaš pred tako številnim občinstvom?

To je bilo res nekaj neverjetnega, na odru uživaš ti in čutiš tudi, da uživa občinstvo. Ta fluid se nato prenaša z enega na drugega, te nosi in ti daje energijo. Na koncu so poslušalci stali, kričali, ploskali. V Hali Tivoli je na primer 2000 ljudi, sedemnajskrat smo napolnili Križanke, kjer je tudi pred 1000 sedežev, stik s tako množico je res nekaj posebnega. Ljudje, ki pridejo na predstavo, so oboževalci Abbe, vedo, da so prišli na koncert z njihovo glasbo in vmes pojejo, ploskajo, kričijo. Njihovi odzivi so povsem drugačni kot na klasičnem koncertu. Škoda, da se ta spontanost ne prenaša tudi na klasične koncerte, kjer se največja navdušenost kaže s tem, da obiskovalci vstanejo in stoje ploskajo.

Tudi tvoj partner Anže je glasbenik, natančneje skladatelj, kako to vpliva na vajin odnos?

Odlično je, ker razumeva eden drugega. Glasbeniki imamo poseben način življenja, drugače gledamo na stvari, ritem našega življenja je specifičen. Midva razumeva tak tempo. Vseeno si človek včasih želi več raznolikosti v svojem življenju in partnerskem odnosu. V preteklosti sem pogosto rekla, da z glasbenikom pa že ne bom, saj vsak dan večinom časa preživim z njimi. Oni so povsod okoli mene, ampak zgodilo se je točno to. In tako je prav.

Zapisala Nataša Cetinski

November 2015