Nataša Cetinski: KAKO JE INŠTRUMENT IZBRAL MENE

Ko sem bila stara osem let, me je mama prvič peljala na sprejemne izpite v glasbeno šolo. Pojma nisem imela, kaj me čaka. Samo malo tesnobno mi je bilo, ko so zahtevali od mene, da zapojem pesmico. Niso me sprejeli. Pa saj sem jim lepo zapela. Naslednje leto sem šla znova poskusit. Zapela sem pesmico o pikapolonici. Pikapolonice prinašajo srečo, a ne. Bila sem sprejeta v glasbeno šolo. Ne vem, mogoče je temu botrovalo prijateljstvo mojega dedka z nekom … Pustimo to. Vpisali so me na pouk klavirja.

Mene? Moji starši vendar niso glasbeniki. V moji družini je bil glasbenik samo babičin najmlajši brat iz Obrenovca, klicali so ga ujka Milivoj. Stric Milivoj je bil pevec, prepeval je v srbskih kafanah, majhnih zakajenih kavarnah, in poleti na terasah ob morju. Ko sem prihajala k babici, mi je večkrat zavrtela kaseto z njegovo izvedbo narodnih pesmi. Ta glasba mi ni bila ravno všeč, a kaj, ko je bil ujka Milivoj tako lep. Na fotografijah je bil ovekovečen v brezhibno krojeni bež obleki in beli srajci, z vranje črnimi lasmi, počesanimi nazaj in namazanimi z briljantino. Milivoj je na sliki deloval kot nekdo, ki verjame v svoje početje, z mano pa je bilo na začetku glasbenega šolanja ravno obratno.

Spočetka se mi je zdel klavir super. Pa saj sem edino ta inštrument poznala. Po dveh mesecih mi je učiteljica postavila vprašanje: «Deklica, a ti kaj vadiš klavir?«

»Ne. Ker nima klavirja.«

Bam! Verjetno so na šoli vsi učitelji ogovarjali starše, ki vpišejo otroke v glasbeno šolo, pa pojma nimajo, da otroci potrebujejo inštrument. Ko je mojim postalo jasno, kaj potrebujem, je postalo tudi jasno, da klavirja ne bomo kupili. Adaptirali smo stanovanje, ob vseh kreditih si nismo mogli privoščiti še nakupa dragega inštrumenta.

Moja pianistična kariera je bila s tem končana.

Kar žal mi je bilo. Kuhala sem mulo na starše. Kako so lahko tako zamočili. Zdaj bom morala iz kroga izbrancev v drugo ligo, sem se v mislih jezila na njih. Prestaviti sem se morala tja, kjer je bilo še edino prosto mesto. In povrh vsega še inštrument, ki ga nihče ni hotel igrati. Violončelo!

Na prvo uro pouka sem šla čisto poklapana. Povrh vsega me je učiteljica pozdravila z besedami: »A, ti si tista, ki nima klavirja doma …«

Ne da bi čakala na moj odgovor, se je zasukala na petah, odprla omaro in iz nje potegnila nekaj, kar je bilo oblečeno v zelenkasto platno. Odpela je gumbe, obleka je zdrsela na tla in prikazalo se je violončelo. Takrat sem ga prvič zares videla. Potem se je učiteljica, zaenkrat jo imenujmo kar tako, usedla na stol, zapičila špico v tla, vzela inštrument med noge in v roke vzela lok. Napela ga je, namazala s kolofonijo in zaigrala.

In takrat sem prvič zares slišala violončelo.

A na tole bom igrala?, sem se vprašala. Tudi prav.

Urnik skupinskega pouka za šolsko leto 2022/23

PON

15.30-16.30           NOG 3

16.30-17.45 Predšolska glasbena vzgoja

17.45-19.00 NOG 5

TOR

15.15-16.30 NOG 2

16.30-17.30 NOG 6

17.30-18.45 Solfeggio I./II.

                        Glasbena pripravnica

19.00-20.00 NOG 5, 6 (odrasli)

SR

16.00-17.00 NOG 2

17.00-18.00 Glasbene urice

18.00-19.00 NOG 1, 2 (odrasli)

ČET

14.45-16.00 NOG 6

15.45-17.00 NOG 4

17.00-18.15 NOG 1

PET

16.45-18.00 Predšolska glasbena vzgoja in Glasbena pripravnica