Kitara
Glasba, tako komponiranje kot izvajanje na klasični kitari, je Etbinu rdeča nit, ki jo poleg likovnega, predvsem grafičnega oblikovanja, v plejadi dejavnosti prepleta s sodelovanjem pri filmu, gledališču, radiu, televiziji in multimedijskih projektih.
Dopolnjujoča celovitost slednjih pa je pridobila novo razsežnost prav s pomočjo empatije, ki je glasbenega samotarja privedla do različnih oblik druženja – od skupinske improvizacije in ustvarjanja partitur za komorne zasedbe, do glasbenega vzgojno-pedagoškega, socialnega dela z otroki in ogroženimi skupinami ljudi z obrobja družbe.
Etbin se je proti koncu leta 1952 oglasil v Ljubljani, kjer so ga tudi prvič slišali peti. Kasneje so ga učili igrati violino, dokler ni pri štirinajstih v roke dobil svoje prve kitare. Kaj kmalu je prišel do spoznanja, da to večglasno glasbilo, nadvse priročno za spremljavo glasu in diatoničnih orglic, omogoča svojevrstno glasbenoizvajalsko samozadostnost.
Leta 1971 je končal grafični oddelek ljubljanske Šole za oblikovanje in se nemudoma podal na enoletno izpopolnjevanje v ZDA. Po vrnitvi se je vpisal na likovni oddelek Pedagoške akademije v Ljubljani in kot absolvent poučeval likovno vzgojo. Med študijem je deloval kot likovni in tehnični urednik številnih publikacij (Tribuna, Problemi). Za svoje oblikovalsko delo je prejel več priznanj (Zlata ptica). Etbin je dolgoletni član Društva oblikovalcev Slovenije.
In ker ‘nič na svetu ni stalnega razen nestalnosti’, se je vrnil v glasbeno šolo. Poleg violine je vpisal še klasično kitaro, čeprav je s slednjo že od leta 1973 izvajal avtorske recitale in sodeloval v različnih akustičnih zasedbah (Sedmina, Dik in ostali).
V drugi polovici sedemdesetih je na ljubljanskem Radiu Študent, eni najstarejših študentskih radijskih postaj v Evropi (od 1969), deloval kot raziskovalec zvoka in glasbeni urednik. S svojim večletnim delom je prispeval k širjenju glasbenih obzorij in splošnega avdio (radio) zaznavanja. Snemal je glasbo in zvočno eksperimentalne oddaje, sodeloval pri radijskih igrah in v letih 1976/77 izpeljal več kabaretnih predstav.
S fotografom in snemalcem Jako Bregarjem je posnel kratek film na svojo glasbo Prstni ples. V dokumentarnih filmih je sodeloval kot snemalec in strokovni sodelavec. V celovečernem filmu Karpa Godine Rdeči boogie (1982) je igral glasbenika.
Likovno in glasbeno je poldrugo desetletje soustvarjal performanse v multimedijskih skupinah Om produkcija, AVI – Avdiovizualni inženiring, Cavis, Most, Inštitut Egon March, katerih delo je seglo v širši tedanji jugoslovanski in evropski prostor.
Od leta 1984 je mentor številnih glasbenih delavnic in poučuje kitaro. Kot ‘glasbeni in likovni aktivist’ Projekta pregnanci, ki je deloval pod okriljem KUD France Prešeren v Ljubljani, je z orkestri otrok vojnih pregnancev nastopal na številnih mednarodnih humanitarnih prireditvah (Vsi drugačni – vsi enakopravni v dvorani Sveta Evrope v Strasbourgu, 1995). Za svoje delo so prejeli mednarodno nagrado (Evrovizija, Tampere 1994) in več priznanj.
Poleg intenzivnega glasbenoustvarjalnega druženja z otroki v vrtcih – delavnic z naslovom ‘Med tišino in hrupom’ se je od leta 2008 udeležilo blizu tisoč otrok, Etbin gostuje v šolah po vsej Sloveniji in sodeluje s centri za socialno delo (CSD Ljubljana-Center).
Za izvajanje glasbe, ki jo v novejšem času piše za kitaro in komorne inštrumente, je leta 2005 ustanovil ansambel Ante portas, sicer pa nastopa s solističnimi avtorskimi glasbenimi recitali.