Naša poletna šola je dokaz in inspiracija, da glasba resnično povezuje, spodbuja spremembe in posameznikovo rast. Kljub resnemu delu, pouku, skupinskim delavnicam ali individualnim uram imaš vedno občutek, da si del velike družine, da je tvoje ustvarjanje sprejeto in da boš ob vsakem spodrsljaju na struni ali tipki v prijatelju našel tolažbo in spodbudo za nadaljnje vadenje in nastopanje. Kot učiteljica se v teh petih dneh vedno znova zavem, da se v resnici mi učimo od njih. 🙂
Ana M.
Ko pomislim na letošnjo poletno šolo, se mi prikaže naša učilnica na podstrešju samostana. Ogromna je, vanjo sije sonce. Bilo je veliko zagnanosti in dobre energije. Pripravljenosti za delo. In potem je tu glasba, klezmer, judovska tradicionalna glasba, ki je vesela in elanholična obenem, je klasike in je jazz. In so seveda učenci, ki raziskujejo možnosti igranja, ki vadijo po več ur na dan in me sprašujejo, kdaj bo naslednja ura … Ob tem so tudi nogometne tekme in sladkanje s sladoledom v kavarni Vronika, da čakanje na obilno deževje in poplave v Kamniku niti ne omenjam. Na koncu pa veliki finale. Zaključni koncert v dvorani samostana. Presenečeni starši, da je mogoče v štirih dneh naštudirati tak program, moje začudenje, da moja učenca sodelujeta pri sedmih skladbah in seveda ponos, ker vsi tako dobro igrajo. Na koncu sem odšel s poletne šole z občutkom, da se začenja še eno šolsko leto, ki bo polno vznemirljivih glasbenih doživetij in z željo, da se naslednje leto spet srečamo.
Gašper Troha
Na poletni šoli smo se igrali boljše stvari kot kjerkoli. Zadnji dan sem bil hripav zaradi dretja in petja, ker mi je bilo dobro. Ko smo šli v koruzni labirint, so učitelji zaostajali za nami eno uro (pa pol). Imel sem VIP posteljo, na kateri se je boljše spalo kot po navadi. Naučil sem se dve pesmi na klavirju in dve pesmi za pet. In z njimi nastopal. Na skrivaj smo pogledali še drugi film. Če se ti da, pridi še ti, ker se bomo imeli ves čas fajn.
Sven
Poletna šola se mi je vtisnila v spomin predvsem po povezanosti in sproščenosti med učenci. Sodelovali so kot ena velika ekipa ter podpirali drug drugega. Kljub temu, da so veliko časa in energije posvetili igranju nogometa, so ob koncu poletne šole izvedli izvrsten koncert. Mislim, da smo vsi učitelji ponosni na njih in smo z veseljem muzicirali z njimi. Prav vsi, sem prepričana, pa smo vsaj malo uživali v sladicah, ki so nas čakale po kosilu in večerji 🙂
Se že veselim dogodivščin naslednje leto!
Vesna
Prvi večer v Mekinjah smo se z otroki posedli v krog in si podajali žogo z namenom, da se bolje spoznamo. Tisti, ki jo ujame, se predstavi, pove kateri inštrument igra in zakaj je prišel na tabor. Bilo je veliko smeha predvsem v odgovorih zakaj smo tu…”ne vem, ker je Nataša tako rekla, ker je bilo lani fuuul dobr, ker je mama rekla..” Vzdušje je bilo takoj sproščeno.
Ko sem dobila žogo, sem rekla: “Moje ime je Jelena Ždrale, igram violino in tu sem zato, ker poleti rada mučim otroke.” Seveda me ni nihče jemal resno, ker vedo, da se rada šalim. A v vsaki šali je nekaj resnice, pravijo..
Na ta način deluje učitelj, ki ga je neznansko strah in napade še preden je napaden sam. Učitelj postane mučitelj.
Mene je bilo zelo strah. Strah, da mi otroci ne bodo zaupali, da jih ne bom znala motivirati in navdušiti, da jim bo dolgčas in bodo sploh komaj čakali, da grejo domov. Strah me je bilo neznanja, čeprav se še tako dobro zavedam nenehnega, vseživljenskega učenja.
Seveda se je zaključilo vse pozitivno, celo nad pričakovanji in ostala sem še naprej učiteljica brez tistega M na začetku besede. Zdaj si otroci želijo celo podaljšati tabor iz pet na sedem dni! Sedem dni druženja, veselja, zabavnega učenja, norenja in mojega mučenja.
Kar se mene tiče, ni strahu. Zaenkrat.
Jelena Ž.
